O pastirjih in škratih s Krvavca je pripoved o dveh pastirčkih, ki prvič sama paseta svojo čredo na Krvavcu. Ni jima lahko, saj ju poskušajo s planine pregnati zoprni pastirski škratje.
Pastirca se ozirata po planini. A krave Cike ni nikjer. Prav nikjer. Lučka sede na velik kamen in tiho zajoka. »Razdejana bajta, pobezljana živina, Cikin zvonček, ropotanje v dimniku, renčanje in zdaj še izginula Cika,« v solzah našteva Lučka. Potem jo spreleti: »Ojoj, Ažbe, menda se niso veliki kosmati divji možje spravili nad naju? Kaj pa, če so krive zoprne babe coprnice, ki pastirjem ne dajo miru?«
Že od davnih časov planine nad Ambrožem v poletnih dneh nudijo zavetje pastirjem in njihovim čredam. Cvetoči pašniki, prepolni zdravilnih zeli, se kopajo v soncu in dehtijo v nežnih sapah. Tišina okoliških gora objema prostrane pašnike, ki zviška zrejo na svet tam doli, svet poln hrupa, hitenja in grobosti. Kakor da bi vstopili v pravljico, tako čaroben je ta planinski svet, ki kar kliče, da se ga naužijemo.
Že poznate Pot pastirskih škratov na Krvavcu? Na Krvavcu še vedno rogovilijo škratje, obiščite pravljično planino!
